Mnogo priprav, veliko po navodilih našega izkušenega DOS- ovca Mitja Roka, nekaj tudi improviziranih zamisli, je minilo do odhoda na start v Postojno. Priprave so zajemale izbor spremljevalne ekipe, katera je bila znana že ob Iztokovi odločitvi. Odprava zahteva tudi spremljevalna vozila, ozvočenje, rezervno kolo, obročnike, hrano, pijačo in dodatke za tekmovalca in le hrano za spremljevalce. Pripravili smo plan prehrajevanja, rednega pitja, menjave spremljevalnih ekip, predvideli več možnih scenarijev in še in še.
Živčno čakanje za Iztoka je doseglo vrhunec v četrtek, 10.05. , kajti startali smo ob 20.45 uri. Del ekipe je stopnjevanje napetosti omilil z dopoldanskimi obveznostmi na tehničnem pregledu spremljevalnega vozila in koles na parkirišču ob Predjamskem gradu. Tukaj je bil v sledno vozilo nameščen GPS oddajnik, preko katerega je bilo mogoče dirko spremljati iz domačega naslonjača. Čas do samega začetka je mineval počasi, povsod v Postojni, koder smo si Nejc, Jernej in Robi krajšali ure je bilo čutiti exstremizem DOS-a. Nekaj po 17h so prispeli še ostali člani ekipe z Iztokom. Na parkirišču je potekalo spoznavanje z sodelujočimi ekipami. V večji družbi je čas minil hitreje. Dobro uro pred startom smo se s slednim vozilom ( vozilo, katero mora neprekinjeno spremljati tekmovalca na določeni razdalji) premaknili dober km od starta, kjer smo po natančnih navodilih organizatorja pričeli s spremljanjem. Jerneju, Željku, in Alešu je pripadla čast ogleda starta, med tem smo Nejc, Ivan in Robi spremljali razpoloženje na startu v živo preko »big screna« v kombiju, ter čakali našega Iztoka. Po obveznem minutnem intervjuju se je Iztok podal dolgi zgodbi na pot. Pohvala vsem domačinom ob trasi vse do Marezig. Iskreno navijanje ob gasilskih domovih, strnjenih naseljih je dalo vsem dodaten polet in občutek, da je to, za kar smo se odločili prava pot. Omeniti moram hud klanec na Kubed, drugače je prva etapa do Šmarja nad Koprom minila hitro, v strnjeni skupini tekmovalcev in slednih vozil, le Iztok je imel nesrečo z rdečo lučjo na semaforjih in dodatnimi postanki zaradi polnega mehurja. Vožnja po obali ponoči je pravi užitek. Prvi daljši klanec na Črni Kal je Iztok odpeljal suvereno v svojem tempu. Pitje in hranjenje je potekalo točno po urniku. Vsak bidon pijače in grižljaj hrane smo beležili. Ker je bila trasa dokaj poznana, dobro označena, z vodenjem in usmerjanjem nismo imeli posebnih težav. Kljub temu sem nenehno spremljal natančno napisano Potno knjigo. Izven naselij za nekaj časa spustimo glasbo iz ozvočenja, drugače ga uporabljamo le za komunikacijo in usmerjanje (javni red in mir med 22h in 06h). V Braniku, koncu druge etape sledi menjava ekipe v slednem vozilu. Ekipa , ki je čakala v improviziranem avtodomu Iztokovega strica Aleša je pripravila testenine, sledilo je še preoblačenje in že naprej ob prebujajočem se dnevu. Ostali smo si privoščili dve urni počitek, nato pa pot na Vršič, kjer bo naslednja menjava. Iztok je zagrizel v dolg in strm klanec na Predmejo, nato še do Črnega Vrha, ob Idrijci do Mosta na Soči in ob Soči do vznožja Vršiča. Tu si je vzel čas za krajši počitek in raztegovanje. Spremljevalna ekipa je vseskozi delovala brezhibno. Mi ,ki smo čakali na Vršiču smo spremljali tekmovalce, kateri so že prestali »pekel iz Trente«, obenem se še fotografirali s slovenskim kolesarskim prvakom 2011 Gregom Boletom, ki smo ga ujeli na treningu. Tempo prilagojen nizkemu utripu, zaradi hranjenja moči in Jernejevo tekaško spremljanje na celotnem vzponu, so Iztoka dokaj svežega postavili na najvišjo točko DOS-a. Makaroni, raztezanje, preoblačenje… Ob 13.55 in menjavi ekipe se spustimo v Krajnsko Goro. Do konca četrte etape v Žirovnici Iztoka ovira močan nasprotni veter. Sledi peta etapa, katera je verjetno najtežja za sledenje trasi. Sledile so si slabe ceste med gorenjskimi vasmi. Uspeli smo brez stran poti. Iztok je motiviran in svež. Imamo občutek , da nam gre zares dobro. Huda strmina na Šentursko Goro. Iztok jo zopet premaga brez vidnih znakov utrujenosti, čeprav prizna , da bi položnejši klanec bil prikladnejši. Po spustu v Kamnik je za Iztoka sledil krajši počitek, med tem je sledno vozilo za nekaj km skrenilo s trase po predhodnem dovoljenju sodnika, na opremo z gorivom. Črnivec bi rekli nič posebnega. Na vrhu Iztoka pričaka oče. Preoblačenje, nekaj hrane, ter še pred mrakom proti Savinjski dolini. Kakšen kilometer pred Nazarji je minilo 24 ur od starta v Postojni. V tem času je Iztok prevozil 521 km in 6500 vm. Bolečine v njegovih kolenih po klancu na Črnivec niso izzvenele. Boleč je bil vsak obrat pedal, tudi po ravnini. Iztok je vztrajal vse do konca pete etape v Šoštanju. Tu sta ga prišla vzpodbujat Miran in Joc. Imeli smo krajši postanek za raztegovanje in druženje z radovednimi otroki. Bolečina ne mine. Poženemo na dolg vzpon na prelaz Sleme. Težko je spremljati vsak Iztokov boleč obrat. Večkrat se ustavimo. Boli, boli , boli tudi ekipo. Dva kilometra po vrhom bolečina premaga vso voljo in vztrajnost. Poizkusimo z pol urnim počitkom. Tišina in jasno nebo. Iztok počiva v avtomobilu. Ekipa skoraj brez besed upa na čudež. Še se ne predamo. V bolečinah , katere lahko občuti le človek, ki ima močno voljo in cilj, Iztok premaga vrh. Spustimo se na Koroško. Tišina med ekipo ,mučno opazovanje , ko Iztok niti ne zmore »praznega« obrata. Ne predaja se. Z neznosno bolečino še poskuša ujeti ritem poganjanja. Ne, verjetnost trajne poškodbe kolen je velika. Cena vztrajanja bi bila ne popravljiva. Ustavimo se tik pred Prevaljami, kjer nam solze oddaljijo zastavljeni cilj. Prijatelji se objamemo v razočaranju nedoseženega cilja, a vseeno prepričani v pravilno odločitev.
DOS ni dirka s tekmeci. Je cilj in volja osebne discipline po doseganju ciljev. Mnogo je dejavnikov brez možnosti izključitve, kateri te od cilja oddaljijo. Na žalost se Iztoku ni izšlo. Morda drugič, vseeno je bilo vredno slediti želji in volji. Hvala vsem , kateri ste ga – nas vzpodbujali na različne načine.
Mitja Rok je DOS odpeljal z nemalo problemov. Pokazal neverjetno voljo , pripravljenost in bojevitost, katera ga je pripeljala do generalno sedmega mesta in drugega med slovenskimi tekmovalci. Bravo Mitja in hvala za vse nasvete. Več o Mitji še sledi.
Robert Kosaber