Konfiguracija Gira je bila letos takšna, da so najzahtevnejše etape bile predvsem v zadnjem tednu dirke. Očitno so organizatorji spoznali, da tako brutalne dirke kot je bil lanski krog po Italiji, nikomur preveč ne koristijo, ne tekmovalcem, niti ne gledalcem. Se je pa zato v zadnjih alpskih etapah obetal pravi boj za najprestižnejšo – rožnato majico. Vrhunec dogajanja je bil predviden za predzadnjo – kraljevsko etapo, ki se je končala na drugem najvišjem prelazu v Evropi – Stelviu. Že vnaprej je bilo bolj ali manj jasno, da se bo na tej etapi odločil zmagovalec letošnjega Gira. Naslednjega dne se je dokončni nosilec Roza majice potrdil le še na kronometru v Milanu. Skratka na predzadnji etapi na Stelvio je bilo pričakovati pravi boj za zmago, na zadnjem klancu pa ogromno gledalcev in škoda bi bilo zamuditi obisk tega dogodka.
S kolesarskimi prijatelji smo se letos že četrto letos zapored odpravili na ogled kolesarske dirke po Italiji, ob tem pa prevozit nekatere najbolj znamenite klance, kjer so se dobivale in izgubljale dirke po Italiji, kjer so se kovale legende in miti, ki po več letih, celo desetletjih še vedno odmevajo.
Letos smo se prvič podali v okolico Bormia, ki leži v bližini švicarsko italijanske meje. V treh dneh imamo v planu prevoziti kar največ vzponov, katerih v okolici tega znanega zimsko športnega središča ne manjka in zagotovo ni bilo bojazni, da bi prišli povsem spočiti nazaj v Slovenijo.
Na pot proti zahodu Italije se nas je sredi noči odpravila šesterica članov KD Sevnica, ki je zbrala dovolj volje, navkljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi, ki je obetala možnost neviht v okolici Bormia. Zanimiva druščina se nas je zbrala. Nekaj nas je bilo že večkrat, dva člana sta šla prvič z nama in tako je bilo pričakovati zanimivo tridnevno kolesarsko druženje. Najpomembnejša pa je bila ženska kvota, za kar je poskrbela Andreja, tako da smo bili navsezadnje ” pravi ljudje ”.
Vožnja po dolgočasnih avtocestah je v pričakovanju zanimivejšega dogajanja potekala celo presenetljivo hitro. Zjutraj smo bili že na poti v Trento, od koder so pogledi na vse višje gore živahneje pognali kri po žilah. Minilo pa je še veliko kilometrov in nestrpnega pričakovanja preden smo se čez Passo Tonale pripeljali v Ponte di Legno. V tem majhnem kraju se je Giro d’ Italia začel tudi za nas, čisto zares.
Prvo nas je čakal vzpon na Passo Gavia, katerega sem se sam osebno še bolj veselil kot samega Stelvia, ki nas je čakal naslednji dan. Do vrha prelaza Passo Gavia, ki je bil mimogrede uradno še zaprt, kar pa nas seveda ni zadržalo, nas je čakalo17 kmvzpona z višinsko razliko nekaj čez1.300 m. Nestrpnost je naraščala, na hitro smo pripravili kolesa, zmetali vse kar je bilo potrebno v nahrbtnike, nekaj tudi v trebuhe, na hitro napravili nekaj posnetkov in končno smo zajahali bicikle. Seveda se je začetna vnema ob prvem strmejšem vzponu nekoliko ohladila, no vsaj kar se mene tiče, ostali so se nekateri hitreje, nekateri pa počasneje odpeljali proti vrhu Gavia. Sam pa sem glede na bolj šibko kilometrino letos moral miriti sapo z zmanjšanjem tempa. Seveda ni bilo čisto nič težko ob pogledih na zasnežene okoliške vršace, ki so se razkazovali vsenaokoli, kdaj pa kdaj razjahati kolesa in šklocniti nekaj posnetkov. Je vredno, saj je potem obujanje spominov doma na mehkem kavču ob kakšnem pivu veliko bolj slikovito.
Dolga in ozka cesta, ki se v številnih kljukah vztrajno vzpenja nekam visoko navzgor lomi voljo, hkrati pa pogled na višinomer daje zaupanje, da bo vzpona slej ko prej konec in ga tudi je. Ob pogledu na višinomer, ki kaže nekaj čez 2.600 metrov in je do vrha le še položen vzponček, se mi zdi, da je vsega kar prehitro konec; no noge se s tem ne strinjajo povsem. Super občutek je takole, pravzaprav niti ne preveč utrujen prikolesariti na Passo Gavia –2.621 mvisoko, od koder gre cesta samo še navzdol – proti Bormiu. Topel sonček nas zadrži nekaj časa na prelazu. Čas izkoristimo za martinčkanje, za fotografiranje, za podoživljanje vzpona, za kratko okrepčilo.
Spust je bil seveda mnogo lažji kot vzpon, s čimer se najbrž ne bi strinjal le Mitja, ampak on itak sodi v posebno kategorijo kolesarjev – tisto ta ekstremno kategorijo. Na spustu za razliko od vzpona, ko nismo srečali žive kolesarske duše, tokrat srečamo nekaj vzpenjajočih se kolesarjev. Mnogo več jih pride z druge strani z Bormia.
Spodaj opazimo veliko višinsko razliko, ki smo jo opravili. V Ponte di Legno je namreč pošteno vroče. Prvo pomislim kako bo šele vroč vzpon na Mortirolo, ki nas čaka in ga sam pričakujem z nekaj cmoka v grlu. Dvajset kilometrov ravnine, pravzaprav spusta je čisto v redu, precej manj pa je v redu vzpon na znameniti Mortirolo. Mortirolo je eden težavnejših vzponov, ki jih kolesarji vozijo na dirki po Italiji. Višina nekaj čez 1.800 metrovsploh ne predstavlja nič posebnega, njegov povprečni naklon in pa zgodovina z Gira pa sta sloves Mortirola ponesla daleč naokoli. K sreči nas je Mortirolo pričakal s tiste lažje strani, vseeno pa so vzpon na Gavio, popoldansko vroče sonce in naklonina naredili svoje. Še enkrat več pa je obveljalo, da kdor vztraja, slej ko prej doseže svoj cilj in tako smo nekateri lahko drugi pa težje pribrcali na vrh Mortirola, ki v zadnjih nekaj serpentinah res pokaže svoje zobe.
Nekaj fotk, kratek počitek, mimogrede še intervju za lokalno TV, za katero smo bili očitno zanimivi, glede na dejstvo da smo bili v istem dnevu na Gavii in na Mortirolu, potem pa je že bil čas za iskanje primernega prenočišča. Mitja in Jernej gresta nazaj po avto, mi pa proti Bormiu. Spusta je hitro konec in cesta se zopet kot zakleto; vzpenja: A ne za dolgo – le do prve gostilne. Ne verjetno se prileže hladno pivo, prav nič pa se zatem ne prileže več kolesarjenje, zato v najbližjem hotelu najdemo prenočišče.
Naslednji dan nas je podobno kot kolesarje na dirki po Italiji čakal vrhunec – vzpon na Passo Stelvio. Razdelili smo se v dve skupini. Prva skupinica v kateri so bili Mitja, Jernej in Luka je bila bolj navita in je imela v načrtu dvakratni vzpon na Stelvio in sicer iz Bormia na Stelvio, spust v Prado in še enkrat na vrh prelaza. Drugo skupino pa smo sestavljali Andreja, Uroš in Željko, pa smo imel manj visoko leteče cilje, vseeno pa je bil prelaz Stelvio, zjutraj ko smo se odpravili iz hotela, neskončno daleč in neskončno visoko. Čakalo nas je okrog 40 kmveč ali manj vzpona s cca.1.800 metri višinske razlike. Bormiu nas pričaka praznično – Girovsko okrašen, kjer se na vsakem koraku jasno vidi, da bo danes tu vrhunec kolesarskega dogajanja. Na vsakem vogalu nas pozdravlja rožnata barva, ki je simbol dirke po Italiji. Pričaka pa nas tudi pričetek vzpona na Passo Stelvio, po katerem se pomikajo kolone kolesarjev, pešcev in motoristov. Skupaj s to množico se kilometer za kilometrom vzpenjamo vse više in više, nekam tja gor kjer lahko le slutimo vrh prelaza. Sploh si ne upam dobro predstavljati kako težavni bodo ti zadnji kilometri vzpona za kolesarje, ki imajo za sabo že dvajset dni dirkanja in ki bodo že ta isti dan morali prevoziti prelaze Aprica, Mortirolo, potem pa še tole.
Preklemansko dolg je tale Stelvio, kilometer za kilometrom, serpentino za serpentino vztrajamo, višinometer na uri kaže že krepko čez dvatisoč metrov, v daljavi se že sluti vrh prelaza, dolga črna cesta pa se še kar vije sem ter tja čez zasneženo pobočje in je ni in ni konec. Končno zadnja dva kilometra in pa stometrske oznake za odštevanje razdalje do cilja. Vmes pa napis v čast največjemu italijanskemu kolesarju – hribolazcu Marcu Pantaniju – obvezen postanek za fotko. Še nekaj sto metrov in vrh. Zmahan sem in še preden se oddahnem je že ob meni Mitja, ki ni videti prav nič utrujen. Napravimo nekaj posnetkov, mimogrede opazimo, da se nam je Jernej zopet nekam izgubil, nato pa se spravimo v toplo zavetje hotela, saj je zunaj mrzlo, seveda smo namreč 2.758 metrovvisoko in okoli je še nekaj metrov snega.
Kolesarje ob zaključku etape pričakamo nekje osem kilometrov pred ciljem. Po dobri uri čakanje se nad nami pojavi več helikopterjev, po cesti pa pričnejo voziti spremljevalna vozila, pričakovanje doseže vrhunec. Zastava, ki jo bo vihtel Mitja je pripravljena, fotoaparati tudi, vsi čakamo… Končno je tu vodilni kolesar na kraljevski etapi letošnjega Gira. Navijanje, tek nekaj metrov ob njemu in že švigne mimo. S kakšno minuto mu sledi Damiano Cunego, pa španec Nieve, potem pa pavza. Dolga pavza, vsi čakamo favorite z rožnato majico, dosti zaostajajo. Končno so tu, vsi favoriti Rodriguez, Basso, Scarponi, Hesjedal in še nekaj okrog roza majice. Navijamo na polno, a kaj ko so zelo hitro mimo. Sledi še veliko skupinic, posameznih kolesarjev, večini se pozna dolga utrujajoča dirka in izredno težka etapa. Nekateri so zelo hvaležni za nekaj metrov potiskanja, da si samo za trenutek oddahnejo, drugi tega ne marajo. S kakšne pol ure zaostanka pride mimo glavnina in za njo še t. disco grupa, ki si bo do vrha nabrala še kar nekaj minut zaostanka. Prihod avtomobila za nas pomeni takojšen spust v Bormio, da uidemo največji gneči, ko se nekaj tisoč kolesarjev prične spuščati v dolino.
Zvečer v hotelu na kratko ob fotografijah podoživimo današnji dan in kraljevsko etapo. Na kratko naj povzamem. Najprestižnejšo etapo je dobil De Gendt, drugi je bil Cunego, Nieve pa tretji. Rodriguezu ni uspelo pridobiti kakšne večje prednosti pred Hesjedalom, ki je tako moralni zmagovalec etape, na kronometru naslednjega dne v Milanu mu tako ni bilo težko nadoknaditi razlike in je postal presenetljivi zmagovalec dirke po Italiji.
Šest obiskovalcev Gira pa je tako na zadnji dan dirke čakal le še povratek, vmes pa še kakšen prelaz, katerih ob poti ne manjka. Celo z avtomobilom traja vožnja preko prelaza Stelvio v Prado dolgo in še enkrat se lahko prepričamo za kako gigantski prelaz gre. Skozi eno najlepših alpskih mest Merano se približujemo Avstriji. Jernej kot nalašč ob poti najden en primerno kratek vzpon na Timmelsjoch, oz. Passo Rombo po italijansko. Vzpon je res kot nalašč za zaključek,22 km dolg in s cca.1.300 mvišinske razlike, je zelo primeren zaključek našega obiska Italije. Cesta je vse do vrha speljana res izjemno slikovito in spektakularno, da na koncu soglasno ugotovimo: fantastika in konec.
Željko
