Letošnja sezona je res nekaj posebnega. Potem, ko smo z nekaterimi člani KD Sevnica maja letos obiskali etapo Giro d’Italia na Sella Nevei, sva se z bratom Brankom letos odločila, da greva od blizu doživet še Tour de France. Za letošnji dopust sva si splanirala kolesarjenje po Visokih Alpah na jugovzhodu Francije, kjer so potekale tri etape Toura. V soboto, 13. julija, sva se zgodaj zjutraj z avtom in zadaj naloženimi kolesi odpravila v 836 km oddaljeni Briançon, kjer sva se nastanila v bližnjem kampu. Bila sva zelo zadovoljna, saj je bil kamp lepo urejen, mesto pa je bilo oddaljeno slab kilometer, tako da je bilo vse pri roki. Briançon je zelo lepo in zgodovinsko bogato mesto sredi visokogorja, kar daje mestu poseben čar. Plan je bil tak: v nedeljo, ponedeljek in torek kolesarjenje, sreda, četrtek in petek ogled Toura, in nato še nekaj dni kolesarjenja. Osrednji dogodek je bil seveda Tour. Začelo se je v sredo, 17. julija, ko sva se z avtom odpravila v 43 km oddaljeni Embrun, kjer je potekal start gorskega kronometra. Prvo nepozabno doživetje, sprehodi med ekipami i kolesarji, ki se pripravljajo na preizkušnjo, množica navijačev in gledalcev in tisti občutek, da si med najboljšimi kolesarji sveta. Imela sva veliko srečo, saj sva si izborila mesto tik ob štartni rampi, tako, da sva videla vse tekmovalce čisto od blizu, kako so se pripravljali na start, čakali in se »izstrelili« na progo. V četrtek, 18. julija, sva se odpravila gledat kraljevsko etapo na Alpe d’Huez. Z avtom sva se zjutraj odpravila do vznožja klanca v Le Bourg-d’Oisans, nato pa sva se proti vrhu odpravila s kolesi. Ko sva se bližala odcepu za Alpe d’Huez je postajala na cesti vedno večja gneča navijačev, ki so se proti vrhu pomikali peš ali s kolesi. Na začetku je prebijanje in vijuganje med ljudmi še kar šlo, ko pa sva prispela do štaba Nizozemcev, pa je bila cesta dobesedno zabita in sva se med njimi morala prebijati kar ob kolesu. Izjemno vzdušje in pričakovanje je bilo veliko, navijači so se ogrevali kar tako, da so spodbujali nas rekreativce, ki smo se poskušali prebiti na vrh. Srečala sva tudi nekaj slovenskih navijačev. Ko sva prišla do vrha in napravila nekaj fotk za spomin, sva se spustila malce nižje – 3 km pred ciljem, kjer sva spremljala dirko. Zanimivo postane že dve uri pred prihodom tekmovalcev, ko se pripelje t.i. karavana, to so vozila sponzorjev, ki predstavljajo svoje izdelke in med množico delijo promocijski material (majice, kape, zapestnice, obeske, sladkarije…). Ogled karavane je šov, podoben pustni povorki. Nato se počasi približujejo vodilni in napetost narašča. Množica spodbuja prav vse kolesarje, navijanje te prevzame. Zanimivost letošnje jubilejne 100. dirke je, da so kolesarji vzpon na Alpe d’Huez prevozili dvakrat, tako da je bilo res veliko videti. Klanec je dolg 13,8 km, s povprečnim naklonom 7,9 %, na njem je 21 serpentin. Prestižno etapo je na navdušenje domačinov dobil Francoz Rolland. V petek, 19. julija, je sledil še ogled starta 19. etape v Bourg-d’Oisansu. Dogajanje je bilo spet pestro, nekaj promocije, potem start karavane in nato prihodi in predstavitev kolesarjev ter njihovo vpisovanje na glavnem odru. Nekateri kolesarji si tu vzamejo čas tudi za navijače in dajejo avtograme ter se z njimi slikajo. V programu pred startom je sodelovala tudi trenutno najboljša francoska alpska smučarka Tessa Worley. Nato sledi skupinski start, za kolesarji pa vso spremstvo ekip z motorji, osebnimi vozili in avtobusi. Tour je bil res nepozabno doživetje, slike pač ne pokažejo vznemirjenja in pravega vzdušja, ki vlada na samem prizorišču.
V 11 dneh, ki sva jih preživela v Franciji sva v preostalih dneh prevozila 8 gorskih prelazov, in sicer Col d’Izoard (2.360 m.n.v.), Col du Galibier preko prelaza Lautaret (2.642 m.n.v.), Col de la Bonette (najvišji asfaltiran prelaz v Evropi z 2.802 m.n.v. in skoraj 1.600 višinskih metrov), Col de Granon (2.413 m.n.v.), dvakrat Alpe d’ Huez (1.850 m.n.v.) – iz obeh smeri, Col Agnel (2.744 m.n.v.) in Col de Vars (2.109 m.n.v.). Ture so bile čudovite, trase so predvsem v zadnjem delu spektakularne z izrednimi pogledi na 3 in 4 tisočake ter razgledi v dolino. Posebej v tem je čar kolesarjenja v visokogorju. K sreči nama je vreme zelo dobro služilo, saj naju je le enkrat med vožnjo presenetil dež. Posebej gre pohvaliti izredno dobro stanje cest in urejenost za kolesarje, saj je večinoma na vozišču označen poseben pas za kolesarje. Prav tako so ob cesti na vsakem kilometru table, ki označujejo trenutno višino, koliko km je še do vrha in povprečni naklon v naslednjem kilometru. Še najbolj pa fascinira čudovita pokrajina. Skratka, občutki so izjemni, doživetje enkratno in vredno ponovitve.
Roman Strlekar
